Hren je začimbna rastlina, ki je med velikonočnimi prazniki skoraj na vsaki mizi.
Naribana hrenova korenina, ali pa iz nje pripravljena omaka, je nepogrešljiv dodatek k šunki ali kuhani govedini. Najdemo ga skoraj na vsakem vrtu, marsikje blizu človekovih bivališč pa je pobegnil tudi v naravo. V zemlji ima debelo korenino ostrega vonja in pekočega okusa. Hren pa ni samo začimbnica, uporabljamo ga tudi za zdravljenje. Uvrščamo ga v družino križnice (Brassicaceae, po starem Cruciferae), v katero uvrščamo tudi zelje, ohrovt, belo ogrščico, črno gorjušico, redkev in mnoge druge rastline. Večina rastlin iz te družine ima bolj ali manj oster pekoč vonj, ki je posledica lahko hlapnih spojin z žveplom.
Hren naj bi ljudje gojili že okoli 2000 let
Hren je verjetno tudi rastlina, ki jo Plinij omenja z imenom Amoracia. Domnevamo, da so hren v tistem času uporabljali izključno v zdravstvene namene in ne za hrano ali začimbo, kar je prevladujoči način uporabe zdaj. Za začimbo so ga prvi začeli uporabljati Nemci in Danci v srednjem veku. V angleškem viru iz leta 1597 piše, da »si Nemci pripravijo iz hrenove korenine omako, podobno kot pri nas iz gorčice, tako da jo stolčejo skupaj s kisom«. Tudi v Francijo je prišla uporaba hrena iz Nemčije, o čemer priča staro francosko ime za hren: Moutarde des Al-lemands (nemška gorčica).
Od pospeševanja prebave do lajšanja revme
Pripravke iz hrena ljudje uporabljajo za pospeševanje prebave, izločanja želodčne kisline in prebavnih encimov, za pospeševanje odvajanja blata, za draženje kože, proti revmi, za pospeševanje izločanja urina, za pospeševanje potenja, za odpravljanje črevesnih glist, za razkuževanje kože in sluznic ter proti trebušnim krčem, astmi, kašlju in bolečinam išijasa. Pri mnogih načinih uporabe izkoriščamo dražeče delovanje hrena. Hren pospešuje prebavo in izločanje črevesnih sokov tako, da draži sluznico prebavil.
Na enak način deluje tudi odvajalno. Revmo blaži tako, da zaradi draženja kože povzroči boljšo prekrvitev revmatičnega predela. Strokovna komisija pri Nemškem ministrstvu za zdravstvo priporoča pripravke iz hrena samo pri vnetju dihalnih poti (npr. bronhitis), kot dopolnilno zdravljenje okužb sečil ter za lajšanje lažjih bolečin v mišicah. Za notranjo uporabo do-voljujejo največ 20 gramov sveže korenine dnevno. Za lajšanje mišičnih bolečin uporabimo pripravke s hrenom zunanje (ne smejo vsebovati več kot dva odstotka aktivnih snovi). Večji odmerki hrena lahko dražijo sluznico prebavil tako močno, da začne zastrupljenec bruhati krvavo vsebino in dobi močno drisko. Do zastrupitev praktično ne prihaja, saj nas hren na svojo nevarnost opozori, še preden ga nesemo v usta z ostrim vonjem, takoj potem pa še s pekočim okusom.
Hren zato kljub teoretični nevarnosti zastrupitve uvrščamo med varna živila za ljudi. Odsvetovana je uporaba hrena pri bolnikih z rano na želodcu ali črevesju ter pri bolnikih z okvarami ledvic. Uporabo odsvetujejo tudi pri otrocih, mlajših od štirih let. Oster vonj in pekoč okus hrena sta posledica dražečih snovi, ki vsebujejo žveplo. V sveži in posušeni hrenovi korenini so te snovi vezane s sladkorjem. Sprostijo se šele, ko korenino narežemo. Takrat se celice poškodujejo in te snovi pridejo v stik z encimi, ki odcepijo sladkor in sprostijo dražeče hlapne snovi z žveplom.
Hren ne spada med najbolj priljubljene zdravilne rastline
Hrena ne uvrščamo ne med dobro raziskane in ne med priljubljene zdravilne rastline. Večje farmacevtske tovarne ne izdelujejo pripravkov s hrenom, s hrenom pa tudi ni bilo opravljenih prav veliko raziskav zdravilnih učinkov. Hrenu in njegovim zdravilnim učinkom pa se je posvetilo manjše nemško družinsko podjetje Dr. Madaus & Co. in iz hrena izdelalo učinkovit zdravilni pripravek ter ta originalni postopek tudi zaščitilo. Patentna zaščita ne prepoveduje izdelave njihovega pripravka za lastno uporabo. Poglejmo si, kakšen postopek so razvili.
Deset kg svežih korenin hrena drobno naseklja-mo ali naribamo, dodamo 10 l vode, dobro premešamo in pokrijemo. V dveh urah (zmes še večkrat dobro premešamo) se bodo iz korenine sprostili encimi, ki bodo sproščali aktivne učinkovine. Po dveh urah ustavimo proces fermentacije z dodatkom konzervansa (2 g benzojske kisline). Naslednja faza je ekstrakcija aktivnih učinkovin iz brozge s topilom, ki se ne meša z vodo. Uporabimo lahko, na primer, tekoči parafin ali kikirikijevo olje. K zmesi dodamo 10 kg topila, dobro premešamo ter pustimo stati dva dni (vmes vse skupaj večkrat dobro premešamo). Po končani ekstrakciji, ko aktivne učinkovine preidejo v olje, ločimo olje od vode in vodo zavržemo. Olje bo vsebovalo 0,4 do 0,6 odstotkov aktivnih spojin in je primerno za neposredno uporabo.
Lahko pa ga tudi vgradimo v različna mazila. Testi protimikrobnega delovanja so pokazali, da lahko tako pripravljeno olje razredčimo v razmerju ena proti tisoč in bo še vedno preprečevalo razvoj različnih vrst bakterij. Patentirani so tudi podobni pripravki iz cvetače, brstičnega ohrovta, zelja, repe, redkve. črne ogrščice in kapucinke. Hren najbolje uspeva v globokih, prepustnih tleh, ki pa ne smejo biti preveč peščena. Hren razmnožujemo z delitvijo korenine. Jeseni pri izkopavanju glavne odebeljene korenine naberemo tudi okoli 20 cm dolge kose stranskih korenin (debelih 1 do 2 cm). Te lahko spomladi marca ali aprila (postrani) posadimo na gredice. Pridelek lahko izkopljemo konec oktobra, pa tudi pozimi, če zemlja ni zmrznjena.
Hren se uporablja tudi za zaščito rastlin pred glivičnimi boleznimi in drugimi škodljivci. S pripravki iz hrenovih listov škropimo predvsem sadno drevje. Vrtnine lahko zaščitimo pred škodljivci tako, da hren posadimo v njihovi bližini. Ko boste naslednjič uživali ob šunki s hrenom, se spomnite na njegovo zdravilnost. Še bolj vam bo teknil.
